V svoji 19. številki je tako 8. maja 1884 o njegovem življenju in delu prinesel kar dvoje novic. Začel je z manj spodbudno: »Žalostna usoda slavnega češkega skladatelja. Bedřicha Smetano je zadela grozna nesreča. Omračil se mu je duh. - Smetana je že pred nekoliko leti popolnoma oglušil in to ga je tako sključilo, da je postal melanholičen in zamišljen. Večkrat je tožil prijateljem, da mu je zblazniti, ker ne čuje godbe, za katero jedino je živel in mislil.«

Nato pa Slovan dodaja še veselo sporočilo: »Smetana je zaslovel najpreje s krasno svojo opero »Prodana nevesta«. Pozneje je zložil več oper, katere so se vse igrale s sijajnim uspehom. Zložil je tudi mnogo prekrasnih simfonij, katerih najveličastnejša je »Višegrad«. Ta simfonija se je svirala pod ravnateljstvom Benjamina Godarda v četrtek dne 1. maja t. l. v veliki dvorani trokaderske palače v Parizu. Kakor se poroča, bil je uspeh popolen in je skrajno navdušil poslušalce mogočni in veličastni značaj Smetanove godbe. Tedaj zopet triumf slovanske umetnosti v središči duha in omike.«

Smetana pa se tega uspeha ni mogel veseliti, kajti že štiri dni po tej novici je bil rešen vseh skrbi in težav. Njegovo življenje se je namreč končalo v ponedeljek, 12. maja 1884. Umrl je, kot navajajo naši časopisi, v praški »deželni blaznici«.

»Smrt ga je tedaj rešila duševne muke,« je nato Slovan zapisal že v svoji naslednji številki.

Domači odmevi
Vest o skladateljevi smrti pa sta že prej oznanila tudi dnevnika Slovenec in Slovenski narod. Slovenec je v torek, 13. maja, dan po žalostnem dogodku, objavil le telegram iz Prage: »Nadarjeni češki skladatelj Smetana je umrl.«

Slovenski narod pa je tega dne postregel že z izčrpnejšimi podatki: »Umrl je včeraj v Pragi slavni češki skladatelj Bedřich Smetana, nekaj nad 60 let star. Pokojnik je zložil vsega vkupe 8 českih oper. Prva je bila »Braniborci« (1865), potem »Prodana nevesta« (najbolj priljubljena), »Dalibor«, »Udovi«, »Poljub«, »Skrivnost«, »Hudičev zid« in » Libuša«. Zadnjih pet oper zložil je Smetana, ko je bil že popolnoma oglušel (oktobra 1874). Najbolj dovršena je opera »Libuša«, ki je krasno izpeljana in se je v novem gledališču že tolikokrat predstavljala. Veliko skladeb imel je še zasnovanih, a predno je začel izpeljavo, omračil mu je duh. Bratovski češki narod zadela je bridka izguba z njegovo prerano smrtjo. Slava njegovemu spominu.«

Ob pogrebu
V naslednjih dneh se Slovenski narod Bedřichu Smetani ni več posvečal, Slovenec pa je vestno zapisoval, kaj se dogaja v Pragi. Že v sredo, dan po telegramskem obvestilu, piše: »Na severoslovanskem nebu vtrnila se je svitla zvezda! Največji češki umetnik in skladatelj, čegar umotvor »Libušo« občudoval je njegov narod obakrat pri otvorjenji češkega narodnega gledišča, Miroslav Smetana, zatisnil je za vedno svoje oči na veliko žalost celega naroda. Umrl je umetnik v ponedeljek 12. maja ob ½ 5. uri popoludne. Smetana je v pravem pomenu besede oče češke narodne godbe; on je ustvaril Čehom narodno glasbeno literaturo, narodno opero in jim priredil narodno gledišče za opero. Češki narod, razprostrt po Čehah, Moravi in po Šleziji, mu je pa tudi vrlo hvaležen za vse to. Kdo je že pozabil na mnogobrojne množice naših severnih bratov, ki se vozijo iz vseh čehoslovanskih pokrajin od Heba (Eger) pa do Bilskega, da celo iz daljne Amerike so se naznali - v zlato Prago Smetanova dela občudovat, sladke glase domače mile besede poslušat, narod in sebe v narodni zavesti okrepčavajoč!«

»Leta 1874 je veliki umetnik popolnoma oglušil in letos se mu je pa še v glavi zmešalo. Ostanki njegovi izročili se bodo danes črni zemlji.«

O Smetanovem pogrebu so pisali tudi številni drugi listi v Avstro-Ogrski. Na prvem mestu seveda praški Politik, katerega prevod je prinesel ljubljanski Slovenec: »Ugasnil je! Pretrpel je! V zemljo se povrača, kar je bilo umrljivega na Miroslavu Smetani! Narod pa, katerega je ravno tako ljubil kakor svojo umetnost v srčni bolesti ob grobu stoji, s solzami grudo roseč, ki bode prekrivala predrage in zveste prsi, tiste prsi v katerih je bivala vzvišena in poveličana duša njegova! Utihnilo je lepo življenje v glasovih zapustivši svet blagoglasja za onim, ki ga prežive – bodočim rodovom! Smetana, ustanovitelj mogočnega cvetočega kraljestva češke narodne godbe, umetnik velikan, tako nesebičen v svojem stvarjenji, umrl je ubog! Vse kar je imel, velike zaklade svojega duha, svoje umetnosti razdal je narodu, pokladal jih je na žrtvenik domovine. Umrl je umetnik-velikan, veliki domoljub, umrl je prvi največji navdušeni pevec prerojenega češkega duha!«

Dediščina
Po Smetanovi smrti so se na številnih odrih še nadalje vrstila njegova dela. Tako tudi njegova priljubljena Prodana nevesta. Poleti 1893 so ji posebno pozornost posvetili tudi na Dunaju. Za nemški svet je prestavljala posebno odkritje. Dnevnik Slovenski narod je ob tem zapisal: »Začudeni povpraševali so se dunajski glasbeni kritiki, kako je bilo mogoče, da je tak glasbeni biser ostal toliko časa njim nepoznan.«

Neki slovenski zapisovalec pa je skušal uganiti, zakaj se je vse to tudi zgodilo: »Tudi nemška publika se je prenasitila Offenbachijad in francoske musiquette in to je povod, da je »Prodana nevesta« tudi na Nemškem prišla do popolne veljave.«

Dunajčani so tej Smetanovi operi najprej prisluhnili v izvedbi praškega narodnega gledališča, kmalu zatem pa tudi v nemškem prevodu kot Die verkaufte Braut, tako da so jo potem za njimi lahko prevzele tudi operne hiše v Nemčiji. Seveda se je tudi tam močno priljubila.

Prebujenje na sončni strani Alp
Potek teh dogodkov pa je potem dokončno vznemiril še zaspane Slovence. Smetani so sicer lahko na odru prisluhnili še nekajkrat po tisti predstavitvi iz odlomka Prodane neveste maja 1868.

Za to je ravno v zadnjem času poskrbela ljubljanska Glasbena matica, ki je konec osemdesetih let začela prirejati javne koncerte. Sprva so bili to le nastopi gojencev njene glasbene šole, nato pa so ob začetku devetdesetih prešli na pomembnejše izvajalce. Privoščili pa so si tudi gostovanja prvih tujih izvajalcev. Glede na Smetanovo popularnost je bilo pričakovati, da bodo Ljubljančani prisluhnili tudi izvedbi kake njegove skladbe. Upanje ni bilo zaman. Tako je na koncertu 4. novembra 1890 v Ljubljani zaigral češki violinski virtuoz František Ondřiček, ki je izvedel tudi fantazijo na motive iz Smetanove Prodane neveste.

Dve leti pozneje so na koncertu Glasbene matice vojaški godbeniki 17. pešpolka zaigrali uverturo k Prodani nevesti.

Novembra 1893 je gostujoči češki kvartet iz Prage predstavil Smetanov kvartet v e-molu. Na začetku leta 1894 pa je gospodična Reharjeva ob klavirski spremljavi Mateja Hubada zapela arijo Marinke iz slavne Prodane neveste.

To pa je bil zgolj lep uvod v presenečenje, ki ga je mesec dni zatem pripravila peščica ljubljanskih opernih pevcev.

Tisto zimsko sezono (1893/94) je namreč Prodana nevesta v celotni izvedbi končno le prišla tudi na domači oder. To je bilo le dve leti po odprtju nove slovensko nemške stavbe zunaj mestnega središča. In bil je dejansko že skrajni čas, da tudi slovenska javnost spozna največjo uspešnico nesrečnega skladatelja. Hrvati so jo namreč uprizorili že po nekaj letih. Od premiere v Pragi pa je minilo že celih 26 let.

V svoji domači deželi pa je medtem Prodana nevesta doživela že več kot 250 ponovitev.

Ljubljanski gledališčniki so občinstvo v svoj hram tako povabili v četrtek, 15. februarja 1894. Za Slovence je bila to že petinštirideseta predstava v novi hiši, sicer pa od leta 1867, ko se je ustanovilo Dramatično društvo, kar petstotriinsedemdeseta po vrsti.

Društveniki so za opero pripravili običajno propagandno gradivo, dali pa so tiskat tudi libreto, ki ga je prevedel pesnik Anton Funtek. Posebno pozornost pa so tokrat posvetili kostumom, saj gre za delo, ki ima izrazito naroden značaj. Vendar pa Slovenci niso izbrali slovenskih narodnih noš, temveč izvirne češke. »Novi kostumi izdelani so vseskozi natančno po figurinih narodnega gledališča v Pragi,« so napovedali na oglasnem letaku.

Časopisje je predstavo označilo za »najlepšo noviteto nove sezone«. Slovenski narod pa je k temu dodal: »Dramatično društvo za vredno prireditev ni štedilo … Nadejati se smemo torej izrednega užitka in posebno krasnega gledališkega večera.«

Delo je režiral Josip Nolli, glasbeno vodstvo pa je bilo v rokah Frana Gerbiča. Ker slovensko gledališče ni imelo svojega orkestra, je v ta namen kot po navadi služila godba ljubljanskega 27. pešpolka. Občinstvo ni dvomilo o uspešni izvedbi napovedane opere, saj so bili izvajalci glavnih vlog večinoma češkega rodu in tako tudi čustveno navezani na vsebino dela. Slovenci namreč tedaj še nismo premogli dovolj solističnih moči.

Že nekaj dni pred predstavo so ljudje pokupili večino kart, tako da je na sam dan prireditve Narod predvideval: »Zanimanje za današnjo predstavo je vsestransko in bode gledališče brez dvoma polno do zadnjega kotička.«

Napovedi časopisja so se uresničile. Premiera Prodane neveste v Ljubljani je bila res enkratna. Igralci so po odlično zaigrani uverturi najprej s posebno »alegorično živo podobo« počastili skladatelja Smetano. Na oder so namreč prišli vsi sodelujoči in se razvrstili okoli Smetanovega kipa. Potem pa se je šele začelo prvo dejanje, ki sta mu sledili še dve, polni radostnih kmečkih prizorov.

Slovenec piše: »Občinstvo imelo je izreden vžitek od včerajšnjega večera in je svojo zadovoljnost kazalo z živahnim ploskanjem pri odprti sceni, kakor tudi koncem posameznih dejanj. – Odboru dramatičnega društva pa gre vsa čast, da prireja tako lepih večerov. Gledališče je bilo razprodano do zadnjega prostora.«

Tudi Slovenski narod najprej zapiše, da je imela opera »velikanski uspeh« in da je bilo »občinstvo navdušeno, tako po krasni skladbi, kakor po izborni predstavi«.

Poseben kritik pa še zapiše: »Nekako bridka čustva mi grene veselje, katero imam, če prisostvujem v tujini kaki predstavi »Prodane neveste«. Minilo je polnih trideset let, kar je bila opera zložena in baš sedaj je deset let kar je umrl skladatelj. V tem času moral je siromašni mojster iskati kruha v daljnem Goteborgu, potem, vrnivši se v domovino, boriti se z umetniškimi filistri, ki niso razumeli njegovega idealnega hrepenenja, ustanoviti narodno češko opero po Wagnerjevih principih, in ga v tedanjem protiwagnerskem listu zasmehovali; moral je vsled prevelikega napora živcev zblazneti in v blaznosti umreti, ter moral na Vyšehradskem pokopališči deset let čakati, -ustajenja njegovih oper in njih slavobitne zmage v muzikalnem svetu!«

O izvedbi sami pa Narod pravi: »Gospod kapelnik Grbić je soliste in zbora z največjo natančnostjo naučil dotične partije in jako spretno dirigiral predstavo, dočim jo je režiser Nolli skrbno in harmonično uprizoril. Glede pevcev je naravno, da so se češki pevci kot razširjevalci češke umetnosti mej slovanskimi brati z največjo resnobo lotili svoje naloge in isto tako naravno je, da so slovenski solisti in zbor studiranju in predstavljanju slovanskega dela posvetili največjo skrbnost … Ako resumiramo, kar smo povedali, potem smemo reči, da je predstava naredila mogočen utis, ki se bo pri reprizah, ko se občinstvo z opero natančneje seznani, le še povečal.«

Priljubljenost narašča
Pisanje Narodovega ocenjevalca se je kaj kmalu izkazalo kot preroško. Prodano nevesto v Gerbič-Nollijevi postavitvi so slovenski umetniki potem ponovili še nekajkrat. Leta 1894 še devetkrat in enkrat še leta 1895. Leta 1896 jo je občinstvo videlo trikrat in leto pozneje še dvakrat. Skupno je torej doživela kar 16 predstav.

Uspeh te Smetanove opere je nedvomno navdušil Antona Foersterja (prav on je leta 1868 dirigiral čitalniškim pevcem pri odlomku iz Prodane neveste), da je temeljito predelal svojo opereto Gorenjski slavček. Ta ima podobno narodno vsebino kot Prodana nevesta. Glavni osebi pa je tudi ime Minka, okrajšava za Marinko. Nova tridejanka je doživela premiero koncem leta 1896. In tudi ta opera se je potem ohranila do današnjih časov.

Fran Gerbič je potem zaradi starosti zapustil mesto gledališkega kapelnika. Na njegovo mesto je stopil Čeh Hilarij Benišek. Režiser pa je še vedno ostal Josip Nolli in v letih 1899 in 1900 je ta opera znova prišla na oder in ga zapustila po desetih predstavah.

Na začetku novega stoletja je omagal še Nolli, ki je leta 1902 umrl. Nadomestil ga je režiser Aschenbrenner, ki je z Beniškom v sezoni 1902/03 pripravil pet predstav Prodane neveste.

Tudi v naslednji sezoni (1903/04), ko je nastopil nov režiser Pestkowski, so imeli Ljubljančani priložnost slišati to opero. Tokrat so bile na vrsti štiri predstave.

Nov pevec, novo upanje
Prav ta sezona pa ima za slovensko operno glasbo poseben pomen, saj se je v eni izmed vlog Prodane neveste pojavil mladi pevec Julij Betetto.

Betetto je bil nesrečna sirota, že zgodaj je izgubil starše. Uspelo se mu je vpisati na gimnazijo, potem pa je obiskoval še pouk pri Glasbeni matici. Ker so siromašni frančiškanski pevci dobili brezplačno hrano, se je vključil v tamkajšnji župnijski zbor. Pomagal pa je tudi na šentjakobskem koru. Sprva je pel sopran, potem pa je razvil prijeten bas. Da bi se preživel, je tudi že kot dijak inštruiral otroke enega izmed premožnejših meščanov.

Po končani gimnazijski maturi se je zaradi pomanjkanja denarja hotel zaposliti pri železnici, ki je abituriente porabljala kot uradniško moč. Vendar pa ni bil sprejet. Tako mu je prijatelj svetoval, naj se priključi opernim pevcem, kar je mladenič tudi storil. V operni zbor je vstopil jeseni 1903 in potem sprva pel v njegovi sredini. O tem je pozneje glasbeniku Vilku Ukmarju povedal: »Ko sem prvič stopil na operni oder je leglo name kot prekletstvo, ki se ga nisem več odrešil; poslej sem pri tem poklicu ostal za vedno …«

Mladi Betetto se je v zboru dobro odrezal. Že meseca decembra je zato dobil prvo vidnejšo vlogo. Zaradi zvočnega in krepkega glasu so ga namreč postavili na višje mesto: predlagali so mu, naj bi nastopil v basovski vlogi Mihe v Prodani nevesti. Miha je bil mladenič, ki naj bi mu lastni in Marinkini starši namenili mlado nevesto. In tako je mladi Betetto debitiral prav v tej Smetanovi operi. Predstava je bila 29. decembra 1903, o njegovem nastopu pa Slovenec zapiše: »V vlogi Mihe je nastopil g. Betetto sinoči prvič na gledališkem odru. Glas mu je krepak in zvočen. Nadeja se lahko lepe umetniške kariere. Lani je bil gojenec »Glasbene matice« in je s svojim glasom vzbujal občno pozornost.«

Mladi Betetto je bil takrat še vedno edini Slovenec, ki je pel solistično vlogo, vsi preostali pa so bili Čehi.

Neutrudna nevesta
V naslednjih letih je šla Prodana nevesta začasno na zaslužen počitek. Ljubljančani pa so prisluhnili še dvema drugima Smetanovima operama. Marca 1905 sta jim kapelnik Benišek in režiser Peršl pripravila njegov Poljub (izvirno Hubička). Še istega meseca pa še dve predstavi Prodane neveste.

Leto pozneje pa je Benišek z režiserjem Ranekom izvedel Smetanovo veliko opero v treh dejanjih z naslovom Lubiša.

Katera izmed teh treh oper se je do tedaj najbolj priljubila ljubljanskemu občinstvu? Kajpada Prodana nevesta.

To se je pokazalo že konec leta 1906, ko je bila ta opera znova na sporedu deželnega gledališča. Tudi tokrat je v njej prepeval Julij Betetto, le da so mu zdaj dodelili novo vlogo - mešetarja Kecala. Že v januarju tega leta je blestel v Webrovem Čarostrelcu in takrat mu je leposlovni mesečnik Dom in svet naklonil prijazne besede: »O operi izpregovorimo prihodnjič več, za danes naj omenimo pohvalno le g. Betetta, ki je pel »Gašperja«, to najtežjo partijo cele opere, tako krasno, da bi tega ne prisodili 20 letnemu mladeniču. Njegov mladostni glas sicer še ni posebno šolan, a smelo trdimo, da slovenska opera še ni imela basista, ki bi imel tako močan, tako obsežen, tako čist in simpatičen glas kakor g. Betetto. Dobil je ta večer tudi venec, šopke in druga darila, saj je Slovenec, in naša najsrčnejša želja je, da ostane g. Betetto pri slovenskem odru in da si »Dramatično društvo« ohrani tako nadebudnega umetnika.«

Tako torej Dom in svet na začetku leta 1906. Še večjo slavo pa si je Betetto pridobil meseca decembra, ko je prvič zapel vlogo Kecala. Režiser Ranek in dirigent Benišek sta pripravila predstavo enajstega v mesecu in potem do konca leta še tri.

Betetto je tokrat prvič pel Kecala, Franc Kimovec pa je v Slovencu zapisal: »Gospod Betetto, ki je pel to vlogo s pravo bravuro, sme biti ponosen, kajti ni bil med slabimi. Nasprotno! Pokazal je tako odličen talent, da mu smemo le čestitati. Početkom ob nastopu nekoliko rezervirano, pel je nadalje pa tudi igral s temperamentno agilnostjo in v vsakem oziru obvladal to nelahko nalogo, s katero se ponašajo prvi solisti npr. tudi na dunajski Dvorni operi (Heš). Ne motimo se, če pravimo, da bode ob gotovi dobi gospod Betetto dosegel v tej vlogi še mnoge uspehe.«

Tako torej ocenjevalci mladega Betetta. Upanje domačih kulturnih krogov, da bi ga namreč uspeli obdržati v Ljubljani, pa se ni izpolnilo. Že leto pozneje se je vpisal na dunajsko Akademie für Musik und darstellende Kunst. Po dveh letih študija, ki ga je končal z odliko, pa je ostal kar v državni prestolnici in zablestel kot član dvorne Opere. Zanimivo, da se je tudi tam kmalu odlikoval prav po zaslugi Bedřicha Smetane in njegove Prodane neveste.

Z mednarodno pomočjo
Medtem je v Ljubljani češki dirigent Hilarij Benišek kmalu zopet zamenjal režiserja in nadaljeval predvajanje Smetanove Prodane neveste. V novo mu je pomagal rojak Vlček in z njim sta leta 1908 pripravila tri predstave.

Končno pa je omagal tudi Benišek in pri predstavljanju Smetanovih del ga je čez leta nadomestil nemški dirigent Fritz Reiner. Bil je še mladenič, star komaj 22 let. Za kratek čas je prevzel dirigentsko palico Slovenske filharmonije, ki je tedaj igrala tudi na gledaliških predstavah. Rainer pa ni sodeloval pri Prodani nevesti, pač pa se je odločil ponoviti Smetanovo opero Dalibor. Izvedli so tri predstave. Prvo 2. oktobra 1910.

Ko pa je Reiner že spomladi 1911 odpotoval iz Ljubljane in so za gledališkega dirigenta ponovno izbrali kapelnika Vaclava Talicha, je v izvedbi pevcev in Slovenske filharmonije zopet prišla na vrsto Prodana nevesta. Čeh Talich ji je leta 1911 dirigiral kar osemkrat.

Smetana, glasba, ljubezen in politika
Kot zanimivost velja omeniti, da sta bila Nemec Reiner in Čeh Talich poleg glasbe dovzetna tudi za lepoto ljubljanskih mladenk. Oba sta si namreč v kratki dobi ljubljanskega delovanja tamkaj izbrala tudi svoji življenjski družici. Rainer se je zagledal v Angelo (Elco) Jelačinovo, trgovsko hči, Talich pa v pianistko in učiteljico pri Glasbeni matici Vido Prelesnikovo. Bila sta uslišana in nazadnje tudi srečno poročena. Oba sta potem v drugem okolju postala slavna dirigenta, Reiner v Združenih državah Amerike, Talich pa v rodni Čehoslovaški.

Toda tudi Talich je že po nekaj letih odšel iz Ljubljane.

Za njim pa se je kmalu poslovila tudi Avstro-Ogrska, ki jo je novembra 1918 vzel vrag. Druga operna prireditev po vrsti, ki so jim Ljubljančani prisluhnili takoj po koncu vojne, pa je bila spet Prodana nevesta. Pod dirigentom Friderikom Rukavino in režiserjem Marekom je doživela premiero 3. decembra 1918, dva dni zatem, ko so se Slovenci, Hrvati in Srbi zbudili v novi skupni državi.

Tedaj pa je za slovanstvo nastopila že nova doba, ki je prispevala, da je Smetanova mojstrovina še večkrat prišla na slovenske odre. Decembrska postavitev iz leta 1918 je bila tako le sproščen uvod v drugačne razmere in je spet doživela mnogo ponovitev – tokrat kar štirideset.

Še druge priložnosti
Vzporedno z uprizoritvami Prodane neveste pa je Smetana že pred prvo svetovno vojno našel prostor tudi še v narodni čitalnici in za čuda celo pri ljubljanskih Nemcih.

Narodna čitalnica ga je še posebej počastila leta 1912, ko je praznovala svojo petdesetletnico. Slovenska filharmonija je tedaj zaigrala uverturo in del drugega dejanja iz njegove Prodane neveste.

Nemška filharmonija pa ga je upoštevala pri svojih občasnih koncertih.

Vodilni ljubljanski filharmonični direktor Hans (Johann) Gerstner, tudi učitelj in violinist, rojen leta 1851, je v svojih mladih letih v Pragi isti inštrument igral celo v orkestru, ki ga je vodil prav Bedřich Smetana. V Ljubljano je prispel kot dvajsetletni mladenič in je ni zapustil vse do svoje smrti leta 1939.

Leta 1913 pa so Smetano v Ljubljano prinesli tudi nemški glasbeniki, združeni v dunajski Wiener Tonkünstler Orchester. Zaigrali so namreč tudi uverturo k Prodani nevesti.
Poleg Smetanovih opernih del, pa so Ljubljančani imeli priložnost slišati tudi njegova priljubljena instrumentalna dela. Celo tamkajšnji telovadci, sokoli, so mu denimo prisluhnili na eni izmed svojih družabnih prireditev.

Neko poročilo še izpred prve svetovne vojne pa nam izpričuje, da je bil Smetana prisoten tudi na podeželju. O nastopu kamniškega pevskega društva Lira tako pišejo Novi akordi, za katere je poročal zborovodja Zorko Prelovec. Vendar pa ta z Lirinim koncertom poleti 1912 ni bil nič kaj zadovoljen. Izvedbo njenega mešanega zbora, ki je pel odlomek iz Smetanove Prodane neveste namreč takole ocenjuje: »O sekstetu iz Prodane neveste, (ki ga je pel ves zbor!!!) raje molčim. Smetana se je v grobu obrnil. Čemu le študirate težke skladbe, ko jim pevci niso kos?«

Smetana tudi boter slovenskega radia
Nekaj let po prvi svetovni vojni je tudi Slovenija, ali drugače rečeno - Dravska banovina - dobila svojo prvo radijsko postajo. Strokovnjaki so do konca poletja 1928 uspeli urediti vse potrebno za poskusno oddajanje. Slavnostnega dne, v soboto, 1. septembra, je bilo že vse pripravljeno za oddajanje. V Ljubljani je bil lepo opremljen studio, v Domžalah pa oddajna postaja. Obe lokaciji pa je povezoval poseben telefonski vod.

Spored je bil zanimiv in je predvidel tri poglavitne sklope.

Najprej je bilo dopoldne ob pol desetih odprtje ljubljanskega velesejma, z raznimi govori in koncertom godbe Dravske divizije.

Popoldne ob štirih sta nastopila dva priznana slovenska književnika. Pisatelj Fran S. Finžgar je prebral svoje besedilo Slovenska beseda, nato pa je pesnik Oton Župančič recitiral nekaj odlomkov iz njegove Dume.

Po njunem petnajstminutnem izvajanju pa je bil na sporedu prvi slovenski radijski koncert. Predvajali so glasbo z različnih gramofonskih plošč

Zvečer je sledila poslastica - prvi slovenski neposredni radijski prenos. In za katero vsebino so se odločili vrli glasbeniki? Za nič drugega kot za Smetanovo opero Prodana nevesta, ki so jo potem radijci neposredno prenašali iz ljubljanske opere.

Tako je Smetanova priljubljena stvaritev »krstila« tudi zdajšnjo RTV-hišo. Radio Ljubljana pa je potem uradno začel oddajati 28. oktobra 1928.

Že leta 1930 pa je ljubljanski radio predvajal tudi češko živo glasbo iz Brna. Tudi takrat seveda ni smela manjkati Smetanova glasba.

In nadaljevanje zgodbe o Juliju Betettu?
Priljubljeni basist Julij Betetto si je tudi na Dunaju kmalu pridobil nove občudovalce. Zato je tamkaj sklenil tudi ostati.

Ker je tudi dunajsko občinstvo že dobro poznalo moč Smetanove glasbe, seveda ni čudno, da so v dvorni operi izvajali tudi njegovo Prodano nevesto. In prav tu se je spet izkazal Julij Betetto. Dodelili so mu vlogo mešetarja Kecala, ki jo je z uspehom prvič pel 29. avgusta 1910. Tedaj je imel šele 25 let in časopisi so bili polni hvale na račun »tega toliko obetajočega mladega pevca«.

Tudi sam se spominja te svoje dunajske vloge: »S Kecalom sem imel velik uspeh. Ne vem, ali je to sreča, ali so videli v meni sposobnosti. Predvidoma slednje.«

Betetto je na Dunaju vztrajal tudi naprej, dokler ga petnajst let pozneje niso poklicali na pomoč iz Ljubljane. Po prvi svetovni vojni se je namreč nekdanje deželno gledališče razdelilo na dva dela, dramskega in opernega. Potrebovali so dober učiteljski in pevski kader in Betetta so uspeli premamiti, da se je vrnil v domovino.

Od tedaj je poučeval mlade pevce, obenem pa je še dalje nastopal v opernih vlogah. Prva priložnost za to pa se mu je ponudila že takoj ob vrnitvi leta 1922, ko je zapel - kje drugje kot v Prodani nevesti.

Vrnitev v domovino je bila zanj prelomna, prav tako pa tudi ta ponovna vloga Kecala. Rad se je spominjal: »Pa je bil tudi moj prvi nastop v ljubljanski Operi pravi triumf. Pel sem Kecala. Nikdar ne bom pozabil tistega večera. Pravo gledališko slavje, kot ga redko doživiš. Sprejeli so me s toplim srcem in z odprtimi rokami. Vsi kolegi in občinstvo. Z vsakim korakom sem srečaval le prisrčno naklonjenost in nepopisno navdušenje.«

Razkošje
Ogled Smetanovih oper in poslušanje njegovih simfoničnih pesnitev za poslušalca pomeni veliko doživetje. Posebno pa to pride do izraza ob spremljanju njegove uspešnice Prodana nevesta.

Še pred sedmimi desetletji je eden izmed občudovalcev te poslastice takole strnil svoje vtise:

»Zvečer v gledališču. Vse je zasedeno, stotine obrazov izražajo vsak po svoje radost pričakovanja; zdi se, da je sleheren človek odložil nekje zunaj, kakor plašč v garderobi, težje ali lažje breme skrbi in voljno uživa občutek sproščenosti. Že se je dvignil železni zastor, že se začenjajo pozornejši pogledi ustavljati pred rampo, tam, kjer je dirigentovo mesto. In tedaj ugasne luč, šumenje človeškega panja se sunkoma poleže, še trenutek in dirigent daje prvi znak za začetek. Mahoma se razlije po mnogih stotinah sprejemljivih in hvaležnih duš radostna melodija ouverture v Smetanovo »Prodano nevesto«. Prelivajo se zvoki violin, teko v zmagovitem tempu preko zvokov drugih godal in pihal ter zanašajo s svojo tanko lepoto dojemljive poslušalce v svet, ki je poln pisanih, veselih barv, razigranih plesnih taktov, ljubezenskega hrepenenja in praznične radosti. Nekaj pomladanskega veje iz skladbe in te sili, da misliš na daljne, srečne čase na vasi, na nedeljske popoldneve, na vesela proščenja, ko se mlade dvojice pripravljajo na ples, a starejši možaki modrujejo ob strani pri vrčku piva ter razpravljajo o letini in o rodbinskih zadevah. Zdi se ti, da zrak kar trepeče od tople, jasne radosti, ki v dolgih padajočih in dvigajočih valovih prihaja od ljudi k ljudem in jim daje po vsakdanjih tegobah kipeče veselje do življenja. In ko se potlej razživi na odru Smetanova opera, ko pevke in pevci, zbor in orkester vlivajo v vaša srca kakor iz zlatih posod melodično opojnost te vesele, povzdigujoče umetniške stvaritve, nje poredne obrate, preproste, a izvirne domisleke, ljubke hrepenenjske motive in nežaljive posmehljivke človeški omejenosti; ko preidejo ob koncu v zmagovito pesem srečne ljubezni – tedaj občutimo, kakšen darovalec radosti je ta Smetana, ki je zložil češkemu narodu njegovo najznamenitejšo, po širnem svetu znano in priljubljeno opero »Prodano nevesto«.

Še nekaj zgodovine
Po vrnitvi v domovino je pri tako uspelih predstavah Prodane neveste redno blestel prav Julij Betetto s svojim Kecalom. Ne gre pa spregledati tudi drugih izvajalcev. Na začetku druge svetovne vojne je v tej operi pela priljubljena trojica Valerija Heybal (Marinka), Rudolf Francl (Janko) in Julij Betetto (Kecal).

Betetto pa je imel tudi srečo s svojimi učenci. Že omenjeni Francl in Heybalova sta bila tudi med njimi. Njegovo pozornost pa si je že pred drugo svetovno vojno prislužil tudi mladi, leta 1924 v Zagorju rojeni Ladko Korošec, s katerim pa si je sčasoma vzgojil svojega vrednega naslednika.

Ko je leta 1941 nastopila italijanska okupacija, je ljubljanski Operi uspelo ohraniti svoje delovanje. Kljub težkemu času je namreč imela tudi še kolikor toliko zvesto občinstvo. V sezoni 1941/42 so tako našteli dovolj obiska, da je hiša lahko delovala še dalje.

Verjetno ni treba posebej poudarjati, da je v svojem sporedu ponudila tudi Prodano nevesto, ki so jo v tej sezoni uprizorili sedeminštiridesetkrat. S svojo slovansko narodno naravnanostjo je ljudem budila upanje na skorajšnjo svobodo.

Ko so Italijani odšli, so Ljubljano zasedli Nemci. Tudi ti so Opero in njen program pustili pri miru. Pevci so tako v sezoni 1943/44 na oder postavili kar 261 predstav, 218 za civilno prebivalstvo, preostalo pa za vojaštvo. Pri tem so našteli kar 104.000 obiskovalcev.

Ob tem so ponovno, kar štirinajstkrat, zaigrali tudi Prodano nevesto.

Novi mešetar Kecal
Leta 1945 je na opernem odru prvič zapel tudi Betettov učenec Ladko Korošec. Takrat seveda še ni imel stika s Smetano in njegovo Prodano nevesto.

Vendar pa je kmalu vstopil tudi v zgodbo o tej med Slovenci tako priljubljeni operi. Za vlogo ga je po končani vojni nagovoril takratni operni dirigent Polič.

Sam o tem leta 1973 piše: »Direktor in dirigent Mirko Polič je bil neumoren. Koderkoli me je videl, me je takoj poklical in mi dejal: »Korošček, pojdiva!« In me je začel korepetirati za Kecala iz Prodane neveste.

Meni se je takrat zdelo to pretežko za začetek. Večkrat sem gledal v tej vlogi Betetta in videl, da je Kecal resnično težka partija, ena najtežjih. No, in tako me je klical, kadarkoli se je dalo in tako sem »Prodano« naštudiral. Drugo dejanje sem pel že na šolski produkciji. Na lepem se je zgodilo, da ni bilo Lupše (basista Ferdinanda Lupše op. avt.), Betetto je bil bolan in tako sem šel na oder brez orkestrske skušnje za prvo in tretje dejanje; drugo sem znal iz šole.

Spominjam se, da je bila takrat ravno mama pri meni v Ljubljani in sem ji rekel: »Po predstavi grem po papirje v Opero in ne bom nikdar več pel.«

Ves sem bil obupan in strahotno tremo sem imel. Ko sem prišel na oder, me je moj prijatelj bariton Vekoslav Janko držal za roko in me tolažil: »Saj bo dobro!«

No in sem šel na oder, pozabil na tremo in sem pel. Tako sem potem pel »Prodano nevesto« zelo velikokrat, več kot dvesto predstav do danes.«

Korošec pa je pozabil napisati, da si je z vlogo Kecala priboril tudi neminljivo slavo.

Z njim je še najbolj zablestel v legendarni postavitvi Prodane neveste, ki jo je pripravila ljubljanska Opera v svoji sezoni 1973/1974. Tedaj je minevalo ravno 150 let od Smetanovega rojstva in 90 let od njegove smrti. Vlogo Janka (Jana) je prevzel Rajko Koritnik, Marinke (Mařenke) pa Vilma Bukovčeva, ki sta jo po potrebi zamenjevali Zlata Ognjanovičeva in Ženi Živkova. Režiral je stari gledališki veteran Ciril Debevec, dirigiral pa Ciril Cvetko.

Obiska in pohval občinstva verjetno ni treba posebej omenjati.

(Odlomka s te predstave si lahko ogledate pri tem in prejšnjem članku spodaj.)

Še vedno je namreč veljajo tisto kar je že leta 1906 zapisal Slovenčev kritik Kimovec: »Kadar se poje, vedno napolni gledališče. Zbog svoje melodijoznosti in pa vsled tega, ker so nam ti glasi bratskega naroda znani, ker jih docela pojmimo in radi poslušamo te lepe zbore, zlasti pa dvospeve polne miline in čuta, nam je ta opera priljubljena kot malokatera.«

Smetana in mi
Nesrečni češki skladatelj Bedřich Smetana se je, kot kaže, med Slovenci močno priljubil. Le kdo bi lahko preštel izvedbe vseh njegovih del, ki so se pri nas udomačile že v drugi polovici predprejšnjega stoletja in potem ves čas razveseljevale občinstvo z živimi izvedbami ali na nosilcih zvoka in slike. Če nič drugega, smo mu lahko hvaležni za neomajno »narodno« držo, po kateri so se potem zgledovali številni naši skladatelji, ki so dela posvečali svoji slovenski domovini.

Ne smemo pa pozabiti, da je bila prav njegova Prodana nevesta vzrok za uspešno kariero dveh naših priznanih opernih pevcev - Julija Betetta in Ladka Korošca.

Žal pa sta lani (2014) njegova okrogla jubileja, 190-letnica rojstva in 130-letnica smrti, med Slovenci minila domala brez omembe.

Škoda, da še vedno nismo doumeli; ne le Giuseppe Verdi, Richard Wagner, Richard Strauss in podobni, o katerih je bilo na Slovenskem zadnje čase prelitega neizmerno veliko črnila in posnetih kar nekaj oddaj; tudi Bedřich Smetana si je pri nas zaslužil neminljivo domovinsko pravico.

Andrej Mrak